PROJEKT NAŠA MALA KNJIŽNICA – 3. razred

Spoznali smo ANETE MELECE (1983), latvijsko risarko stripov, ilustratorko knjig za otroke ter ustvarjalko animiranih filmov, ki živi v Švici, v Zürichu. Študirala je vizualno komunikacijo na Akademiji umetnosti v Latviji in animacijo na Univerzi uporabnih znanosti in umetnosti v Lucernu.

Ta ista Anete Melece nam je pisala pismo, pismo v latvijskem jeziku, napisano na roko.  Ob branju pisma si je poleg nas lomil jezik tudi naš ravnatelj :D. Ker pa nihče v našem razredu ne zna latvijskega jezika, so nam v Naši mali knjižnici branje olajšali in zraven priložili prevod pisma. Kar preberite, kaj nam je napisala avtorica.

Prebrali smo njeno zabavno slikanico Kiosk, ki nosi dragoceno sporočilo, da tudi, če kdaj v življenju obtičimo, vedno obstaja rešitev.

Kiosk je bil sprva animirani film (2013), ki je navdušil domače in tuje občinstvo in avtorica je zanj prejela več kot 20 nagrad po vsem svetu (animirani film si lahko pogledate na youtubu: https://www.youtube.com/watch?v=Om0fNxpOxqk ).

Prevod v slikaniško obliko je sledil nekaj let pozneje, letos pa smo ga dobili tudi v slovenščini.

učiteljica Janja Tepeh, 3. razred

Tretješolci in belgijski avtor Stefan Boonen

Torek, 9. 3. 2021 je bil za naše tretješolce belgijsko-literarno obarvan in res nekaj posebnega. V projektu Naša mala knjižnica smo bili izbrani, da nas preko zooma obišče belgijski avtor Stefan Boonen.  Piše za otroke in mladino, in sicer slikanice, mladinske romane, stripe, pa tudi knjige, ki obravnavajo resnejše teme. Izvedeli smo, da je napisal že več kot 100 del. Med drugim je napisal dve duhoviti in zanimivi knjigi, to sta Pozor, huda babica in Mamut, katerih ilustrator je Melvin. Pred samim spletnim obiskom smo v razredu ti dve knjigi prebrali in se  tudi od srca nasmejali.

Da je komunikacija med avtorjem in nami potekala brez težav, je v pogovoru sodelovala prevajalka. Učenci so za avtorja imeli veliko zanimivih vprašanj, a nas je na koncu prehitel čas, ko smo se morali posloviti. To smo uspeli storiti v njegovem jeziku: »VAARWEL« (nasvidenje, adijo). Izkušnja je bila za otroke dragocena in sem prepričana, da jim bo ostala v lepem spominu.

Vi pa smuk po ti dve knjigi v knjižnico (Pozor, huda babica in Mamut), ne bo vam žal!

učiteljica Janja Tepeh, 3. razred

ZIMSKE POČITNICE V KRANJSKI GORI

V sredo med počitnicami smo se odpravili na smučišče Krvavec.

Ko smo se na Krvavcu nasmučali, smo se odpravili k prijateljem v Kranjsko Goro, kjer smo tudi prespali. Ko smo zjutraj vstali, smo se uredili in odšli na zajtrk. Po zajtrku smo se nameravali odpeljati na smučišče Vogel, a smo si premislili in se odločili, da bomo šli smučat na kranjskogorsko smučišče, ki je bili le nekaj metrov od nas. Hitro smo pograbili smuči in palice, si kupili karte in že smo se smučali.  Zvečer smo se šli sankat na bližnji hribček.

V petek smo se tudi smučali, ampak pridružili so se nam prijatelji. Ko smo se nasmučali, smo se odpeljali v nordijski center Planica. Malo smo tekli na smučeh in se nato odšli sankat. Po približno enournem vlečenju sank smo prišli do koče Tamar. Tam smo si malo odpočili in se odsankali nazaj.

Tudi v soboto smo smučali v Kranjski Gori, vendar je bila takrat precejšnja  gneča. Sankanje pa nam je bilo tako všeč, da smo se vrnili in ponovili nočni spust.

Po sankanju v soboto zvečer smo se vrnili domov, v nedeljo pa sem se pripravljal za šolo.

Luka Mumlek, 6. razred

ZIMSKE POČITNICE

Med zimskimi počitnicami 18. 2. 2021 smo se z družino odpravili smučat na Pohorje. Zelo sem se veselila tega dne, saj zaradi nastale situacije – karantene, nisem nikamor šla.

Zjutraj smo se ob osmi uri zbudili, se najedli, pripravili in odšli v trgovino po stvari.  Ko smo prišli na Pohorje, smo kupili karte in se postavili v vrsto. Ker je bila kolona dolga, smo nekaj časa čakali v vrsti. Čez nekaj časa smo prišli na vrsto, se usedli v gondolo in se povzpeli na vrh Pohorja. Pripeli smo si smučke, nadeli rokavice, kapo in čelado ter se spustili po hribu. Na začetku nas je bilo malo strah, saj smo nazadnje smučali pred dvema letoma. Smučali smo dve uri in nato imeli krajši odmor. Ustavili smo se v  planinski koči, kjer smo nekaj popili in  pojedli. Potem smo odšli na sedežnico, ki nas je odpeljala na vrh. Tako smo ponovili večkrat do štirih popoldne.  Po napornem dnevu smo odšli nekaj pojest v McDonalds in se potem vrnili domov.

Tako se je  ta dan končal. Bil je zelo lep, vendar naporen.

Tjaša Krajnc, 9. razred

 

Tretji teden v februarju so se nam začele zimske počitnice. V ponedeljek, 15. 2. 2021,  sem s sošolko Špelo, Tilnom Poštrakom in s Tinkaro odšel na Areh.

Zbudil sem se ob sedmih in se začel pripravljati. Okoli osme ure je do mene prišel Špelin oče. V mini kombiji so me že vsi čakali. Med potjo smo se še ustavili v McDonaldsu. Proge so se odprle ob devetih in mi smo bili prvi na njih. Takoj smo se začeli smučati. Med hojo do proge sem padel s smučmi v rokah, zato sem si vzel odmor in si privoščil čaj. Čez približno eno uro sem spet bil na nogah in nadaljeval z zabavo. Smučanje se je nadaljevalo, dokler nismo postali lačni in odšli jest v kočo na koncu proge.  Smučali smo še nekaj ur do četrte ure, saj so proge zaprli ob štirih.  Po dolgem dnevu, ki je bil naporen in zabaven, smo odšli domov.

Dan sem končal s pospravljanjem opreme. Ko sem vse pospravil, sem še spil čaj in odšel spat.

Gabriel Šabeder, 9. razred

 

V soboto, 20. 2. 2021, smo se z družino odpravili na Krvavec smučat.

Zjutraj smo se zbudili, se oblekli, najedli ter pripravili sendviče za na pot. Ko smo vse pripravili, smo stvari odnesli v avto in se odpeljali proti Krvavcu. Na poti smo se ustavili v pekarni ter si vzeli rogljičke. Ko smo prispeli na Krvavec, smo se oblekli in odpravili proti prodaji kart. Pri prodaji kart je bila gneča. Na karte smo čakali skoraj eno uro. Ko smo prispeli na vrh, smo si nadeli smuči in se odpravili na sedežnico. Smučali smo se cel dan. Dan je bil sončen, uživali smo v smučanju, soncu, zimskih radostih in druženju. Okoli dveh smo odšli tudi jest. Ko smo imeli dovolj smučanja, smo se odpravili nazaj na gondolo in odšli v dolino. Preoblekli smo se in odpravili proti domu.

Bilo je zelo zanimivo, saj bi to lahko še večkrat ponovili.

Rok Vrbnjak, 9. razred

KARATE

Glavno mesto med mojimi hobiji ima karate. Z njim se ukvarjam že 6 let. Karate treniram trikrat tedensko dve uri v dupleški telovadnici.

Karate sem začela trenirati v tretjem razredu. Hodimo tudi na tekme. Imamo manjše in velike tekme. Jaz že nekaj časa tekmujem samo borbe. Na tem področju mi gre najboljše. Ko sem bila stara 11 let, sem bila povabljena v širši izbor slovenske reprezentance. Na mesec imamo po navadi 3–4 tekme. Bila sem že na tekmah v Romuniji, Srbiji in Avstriji ter spoznavala Slovenijo. Treningi so včasih kar naporni, saj jih imamo po dve uri. Uporabljamo pa tudi razne pripomočke, kot  npr. ščitnike za roke, zobe, noge in kimono. Imamo tudi različne barve pasov. Jaz imam modrega s črtico. Manjkata mi dva do črnega pasa.

Upam, da bom še naprej trenirala karate, da ostanem v formi in se znam tudi braniti.

Jana Rojs, 8. razred

MOJI HOBIJI

Imam kar nekaj različnih hobijev, s katerimi se ukvarjam že dalj časa. Ob njih se rada sprostim od vsakodnevnih skrbi.

Moji hobiji so ples, rolanje, rolkanje, plavanje in igranje kitare. Plesati sem začela že v vrtcu in nadaljevala do petega razreda. Danes pa plešem samo še  doma v dnevni sobi. Rolam že od svojega osmega leta naprej. Začetki niso bili lahki, saj sem pogosto padla, kljub temu pa sem bila vztrajna, tako da mi danes gre odlično. Rolkati sem začela lani avgusta. Začetki niso bili težki, saj je podobno kot vožnja s skirojem. Moj najljubši poletni hobi je plavanje. Pri dveh letih sem prvič sama skočila s pomola in od takrat imam vodo zelo rada. Plavati pa sem se naučila v domačem bazenu. Rada se potapljam v morju in občudujem morski podvodni svet.

Moj najljubši hobi pa je igranje kitare, ki se jo učim igrati sama en mesec s pomočjo spleta. Željo po kitari sem dobila, ko sem poskusila igrati ukulele. Ukulele so bile majhne in niso oddajale pravega zvoka, zato sem se odločila, da si bom  kupila kitaro. S kitaro sem zelo zadovoljna in jo igram vsak dan.

Svoje hobije imam zelo rada in jih z veseljem opravljam. Upam pa, da bom našla še kakšnega, ki me bo navdušil.

Zoja Treplak Vidovič, 8. razred

VALENTINOVO

Valentinovo je bilo v nedeljo, 14. 2.  S prijateljico Neli sva se zmenili, da ga bova skupaj praznovali. Žal so bile občine v nedeljo še zaprte, zato je lahko prišla k meni komaj v ponedeljek.

Prišla je zjutraj ob desetih. Bili sva zelo veseli, saj se nisva videli že štiri mesece. Ko je prišla, sva se pogovarjali, potem pa sva si izmenjali darila za valentinovo. Kasneje sva igrali igro monopoly in se igrali z muco. Ob dvanajstih sva morali  peš v trgovino, saj sva bili sami doma. Ko sva se vračali iz trgovine, sva se ustavili še pri ribnikih. Doma sva si pripravili kosilo. Domov je prišla moja mama in naju odpeljala v Maribor, saj sva hoteli v McDonads. Zaradi prevelike gneče sva si premislili.  Mamo pa sva počakali v avtu, saj je odšla v nekaj trgovin. Naročile smo si pice. Doma smo jih pojedli, potem pa sva si z Neli naredili maske za obraz in odšli gledat film, saj je bilo že pozno. Film ni bil  zanimiv, saj je imel nepričakovan konec. Odšli sva spat. Zjutraj sva si pripravili palačinke. Z mojo sestrico Ivo sva igrali odbojko. Pogledali sva si še en film in potem je Neli morala domov.

Bilo je res super in komaj čakam, da to spet ponoviva.

Neža Slanič, 9. razred

MOJI NAČTRI ZA PRIHODNOST

Trenutno obiskujem 9. razred Osnovne šole Korena. Pred nami učenci je pomembna odločitev, saj se moramo odločiti za nadaljevanje šolanja. Tiste, ki niso prepričani, kateri poklici jih zanimajo, čaka težka odločitev. Nekateri pa smo  že odločeni in nam to ne predstavlja več problema. Seveda pa so še tu vpisi v srednjo šolo, kako bomo hodili v šolo itd. Po končani osnovni šoli se bom vpisal v Srednjo elektro-računalniško šolo Maribor, smer elektrotehnik. Za smer elektrotehnika sem se odločil zato, ker me ta smer zelo zanima in imam tudi dedka, ki je bil elektrikar po poklicu. Po končani srednji šoli nameravam nadaljevati šolanje in se zaposliti v tej smeri. Moja sanjska služba bi sicer bila biti kontrolor letenja v slovenski vojski, vendar to ni mogoče zaradi oddaljenosti vojaškega letališča.

Tilen Poštrak, 9. razred

INFORMATIVNI    DAN

    V petek, 12. 2. 2021, smo imeli informativni dan, na katerem so se predstavljale srednje šole. Ti dnevi so  bili zelo pomembni, saj se bomo tako lažje odločili, na katero šolo se bomo vpisali.

Zjutraj sem se zbudil, se najedel, oblekel ter se usedel za računalnik. Nato pa sem obiskal prvo predstavitev, ki je bila biotehniška šola, ki se je predstavljala ob 9. uri. Tam je bilo govora o kmetijstvu, traktorjih in podobnem. Ta predstavitev mi je bila všeč, ampak sem si hotel ogledati še kakšno drugo šolo. Počakal sem do 12. ure, na kateri se je predstavljala živilska  šola. Najprej se je šola predstavljala na splošno, kateri poklic lahko izbereš … Jaz sem izbral smer mesar, saj me je to zanimalo. Tam so predstavili veliko zanimivih stvari in povedali tisto, kar me je zanimalo. Po predstavitvi sem bil zelo navdušen, ker me je ta poklic zanimal, saj želim postati mesar. Odločil sem se za poklic mesarja, saj me je šola zelo navdušila.

Ta informativni dan mi je bil zelo všeč, saj sem se lahko odločil, kateri poklic bom opravljal in na katero šolo se bom vpisal.

Blaž Krajnc, 9. razred

POVSOD JE LEPO, A DOMA JE NAJLEPŠE

 Nekoč, pred davnimi časi, je živel nek mož. Bil je star in sam. Dobil je enkratno priložnost.

Nekega jutra ga je zbudil glasen ropot. Odprl je vrata, zagledal gospo s smešnim klobukom in kravato. Vprašala ga je, če lahko vstopi. Mož je takoj skuhal kavo in sedel za mizo. Ponudila mu je zastonj potovanje po celem svetu. Seveda je ponudbo sprejel in že tisti večer odpotoval v Ameriko. Po petih dneh je položil noge na tla tisočih sanj. Avtobus ga je peljal do vrha Severne Amerike. Od tam je odpotoval z letalom. Pokrajina je bila prelepa. Videl je Kip svobode, Las Vegas, Golden Gate Bridge in mnogo drugih lepot. Nato je prišel v Južno Ameriko, kjer ni vse tako lepo urejeno. Tam je izstopil ter odšel na novo ladjo. Po treh dneh je prišel v Afriko. Takrat se je že mračilo, prijazni domačini pa so mu ponudili streho nad glavo in večerjo. Naslednje jutro ga je pred šotorom čakal avto. Na njem je bilo pismo in mačeta. Pisalo je, da mora priti s tem avtom na drugo stran džungle. Začel se je voziti. Posekati je moral kar dosti vej. Sredi poti mu je zmanjkalo bencina. Zagledal je nekaj slonov in porodila se mu je ideja. V mladih letih je delal v cirkusu ter jahal in krotil slone. Zato je zajahal največjega in spet se je premikal malo hitreje. Na robu klifa ga je čakal helikopter. Peljal ga je v Avstralijo. Tam je bilo imenitno. Vse je bilo popolno, a pogrešal je dobra vina in dober sir. Po treh dneh skoraj popolne Avstralije, je odjadral na Novo Zelandijo. Po štirih dneh jadranja je zagledal celo obalo ptičev kivijev. Bilo je imenitno, a moral je nadaljevati pot. V mestu ga je čakal motor, s katerim je prepotoval južni in severni del Nove Zelandije. V prelepem zalivu na severu Nove Zelandije ga je čakala še ena ladja, s katero je odpotoval v Azijo. Po še enem tednu je prišel v Azijo. Tam je vstopil na vlak, na katerem je prišel do vzhodne Azije. Tam je obhodil gorovje Ural in nato zagledal Evropo. Od tam je z avtobusom počasi odpotoval do svoje domovine.

Po še enem tednu potovanja je prišel domov, v svojo ljubo domovino Francijo in si rekel: Maurice Edwardo, obhodil si cel svet, a doma je najlepše.

Lan Petrič Grajfoner, 7. razred

Teden pisanja z roko je vseslovenska akcija, ki ozavešča o pomenu pisanja z roko. Društvo Radi pišemo z roko organizira akcijo skupaj z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport ter Zavodom RS za šolstvo.

Akcija je potekala od 18. do 22. januarja. Osrednja tema Tedna pisanja z roko 2021 je bila Pišem pismo prijatelju.

Pisanje z roko je več kot uporaba pisala, je pomembna spretnost, ki jo razvijamo z vajo. Naši možgani bolje delujejo pri pisanju z roko kot pri pisanju z računalnikom. Informacija, ki jo napišemo z roko, se v spominu zadrži dlje časa. Pri pisanju z roko se nam utrne več idej, ohranjamo pa tudi dolgotrajnejšo pozornost.

Akciji so se letos pridružili tudi učenci in učenke naše šole.

Petošolci so v tednu, od 18. do 22. januarja, pisali pismo prijatelju, pozitivne misli in pesmice. Brskali so tudi po domačih knjižnih policah in iz knjig prepisovali zanimive odlomke. Nastali so lepi in zanimivi zapisi. Čestitamo!!!

POZITIVNE MISLI

SLIKA IZ BESED
PISMO
ODLOMEK IZ KNJIGE LEPOPIS

PETOŠOLCI OB TEDNU OTROKA

Petošolci so razmišljali o letošnji temi ob tednu otroka ODGOVOR JE POGOVOR in ustvarjali na šolskem igrišču.

Odgovor je pogovor, ker:

  • s pogovorom hitreje najdemo rešitev,
  • nam je s pogovorom lažje, ko smo žalostni, jezni, razočarani,
  • s pogovorom dobimo občutek, da nismo sami,
  • problem postane manjši, ko ga z nekom delimo,
  • za vsako temo/težavo obstaja sogovornik,
  • s pogovorom spoznavamo nove prijatelje,
  • je pogovor lahko najbogatejše darilo,
  • nas s pogovorom drugi lažje razumejo,
  • s pogovorom poskrbimo zase (izrazimo svoje želje, potrebe, meje …),
  • s pogovorom dobimo novo perspektivo, vidimo situacijo bolj jasno …,
  • s pogovorom zmanjšamo stres, se razbremenimo,
  • je pogovor uporaben v vseh situacijah,
  • lahko s pogovorom podelimo tudi vesele trenutke.

Nastale so zanimive sporočilne slike mladih.

MEDOBČINSKO SREČANJE MLADIH PARLAMENTARCEV

Lansko šolsko leto se je zaključilo, kot se do sedaj še nikoli ni – žal tudi brez zasedanja Nacionalnega otroškega parlamenta, ki bi bil letos že 30. po vrsti.

Ob tednu otroka, ki je potekal  pod sloganom ODGOVOR JE POGOVOR, je ZPM Maribor dala mladim priložnost, da spregovorijo. Skupaj z ekipo mladih – tudi bivših parlamentarcev, ki sodelujejo pri izvedbi regijskega parlamenta že vrsto let, so se odločili, da preko orodja ZOOM skličejo mlade parlamentarce in jim omogočijo, da tako nadomestijo lansko razpravo.

Devetošolec Tilen Poštrak  se je udeležil medobčinskega ”srečanja”, ki je bilo v četrtek, 8.10.2020, od 10. do 12.30, preko spleta.

PLESNI ŠPORTNI DAN

V ponedeljek, 21. 9. 2020,  smo imeli športni dan, ki pa je bil malo drugačen, ker so na našo šolo prišle učiteljice plesa plesne šole Plesna dimenzija.

Zjutraj smo se učenci 9. in 8. razreda zbrali v telovadnici in nestrpno čakali na prihod plesnih učiteljic. Za uvod v športni dan smo  najprej v telovadnici skupaj z učitelji eno uro igrali odbojko. Nato smo končno dočakali prihod plesne učiteljice Eve, ki bi  nas naj naučila prvi ples. Učiteljica nam je zelo dobro in počasi kazala korake, zato smo hitro osvojili ples. Naslov glasbe, na katero smo plesali, se je imenoval Bad boy. Ta ples mi je bil zelo všeč, saj je bil enostaven in simpatičen. Nato je učiteljica Eva šla v drugo učilnico, saj so se učiteljice menjavale med razredi. Spet smo malo igrali odbojko, nakar je prišla druga učiteljica Nadja, ki bi nas naj naučila drugi ples. Glasba za drugi ples se je imenovala Lala. Ples mi je bil všeč, ampak je bil preveč zapleten. Sicer ga nismo takoj osvojili, ampak več kot smo vadili, bolje nam je šlo. Ko smo popravili še najmanjše detajle, nam je učiteljica povedala, da bomo ta ples tudi predstavili na manjši šolski prireditvi, kjer se bodo s svojim plesom predstavili vsi učenci naše šole. Vsi smo bili malo prestrašeni in tudi zgroženi, ampak smo se hitro pomirili. Potem smo se okoli 11. ure  odpravili na šolsko igrišče, kjer so se že zbirali ostali razredi. Na začetku prireditve so imele plesne učiteljice uvodni govor in nato smo začeli. Najprej so zaplesali učenci 1. razreda in tako naprej.  Končno smo prišli na vrsto tudi mi. Seveda je učiteljica plesala z nami, da nismo pozabili korakov in gibov. Na koncu se je vse dobro izteklo, saj  so bili nižji razredi navdušeni nad našim plesom, ker je bil malo težji od njihovega. Na koncu smo se vsi skupaj zahvalili plesnim učiteljicam in odšli na kosilo.

Športni dan se mi je zdel super, saj je bil malo drugačen od ostalih športnih dni.

Lija Mumlek, 9. razred

UTRINKI S POČITNIC

 DELFINI V KANJONU REKE ZRMANJE

Med počitnicami, 21. julija, smo se z družino moje prijateljice Ane Julije zmenili, da se bomo odpravili na večdnevni izlet s čolni v kanjon reke Zrmanje. Ker imamo vsi svoje čolne, to ni bil problem. Ana Julija je z družino počitnikovala na Pašmanu, mi pa v Šibeniku, zato smo se zgodaj zjutraj, 23. julija, zbudili in se odpravili na Pašman. Tam nas je pričakala Ana Julija, ki nas je že nestrpno čakala. Tako smo ta dan preživeli vsi skupaj na Pašmanu in tudi pri Ani Juliji prespali. Naslednje jutro smo  spet zgodaj vstali in se vsi skupaj odpravili proti kanjonu. Ana Julija in njena družina so že bili tam, tako da so vedeli pot do tja. Med potjo smo obiskali tudi Kornate, kjer smo srečali delfine, ampak smo pot hitro nadaljevali naprej do kanjona. Po treh urah vožnje smo končno prispeli do začetka kanjona in odseka, kjer se steka reka Zrmanja v morje. Na odseku smo se malo skopali ter skočili iz malo večjega skalnega grebena. Nato smo pot nadaljevali po kanjonu. Kanjon je bil res prečudovit, poln bujnega rastja in ozek. V vodi je rasla tudi trstika in na strmih predelih so se pasle ovce. Potem mi je Ana Julija povedala, da so prav v tem kanjonu snemali film Winetou, ki je svetovno znan film o Indijancu. Pot smo nadaljevali po reki naprej. Ko smo kmalu zagledali mesto Obrovac, smo se tam ustavili in  šli na pijačo. Lastnik kavarne nam je povedal, da je pred kratkim v reko zaplaval delfin in priplaval celo do mesta, kjer je kanal plitek in obe strani mesta povezuje železni most. Lastnika smo vprašali, če je možno, da bi delfin priplaval do konca kanjona reke Zrmanje, kjer je manjši slap, iz katerega lahko skačeš. Lastnik nam je odgovoril, da je za to zelo majhna možnost, saj se je most pred leti porušil in je pod vodo ogromno železa, ki moti njihovo eholokacijo. Malo smo bili razočarani, ampak smo vseeno nadaljevali pot naprej. Do konca kanala nam je manjkalo še samo pet minut plovbe. Ko smo prišli do slapa, nam je zmanjkalo sape, tako lep je bil konec kanjona. Bil je res pravljičen. Otopeli od sonca smo vsi skočili v vodo in se odpravili do kopnega, da bi po majhni potki prišli do slapa in skočili z njega. Šli smo vsi razen moje in Ane Julijine mame, ki sta ostali na čolnu. Končno smo prišli na vrh slapa in rekli moji mami na čolnu, naj nas fotografira. Ampak potem je mama Ane Julije začela kričati, kazati v vodo in fotografirati. Mi na vrhu slapa od šumenja nismo nič slišali  in smo samo skočili s slapa. Potem ko smo priplavali do čolna, nam je mama Ane Julije povedala, da je bil v vodi delfin. Vsi smo bili zelo presenečeni, saj načeloma delfin ne bi mogel priti pod mostom do slapa. Potem smo gledali okoli sebe, da bi ga spet zagledali, ampak nam ni preveč uspevalo, saj se delfin ni prikazal, zato smo vzeli hrano in pijačo ter se najedli, saj smo bili zelo lačni. Naenkrat pa smo zagledali moškega, ki je plaval po vodi gor in dol kot delfin. Ko je moški prišel bliže, smo videli, da se drži delfina in z njim plava. Vsi smo bili zelo navdušeni, ampak takoj po tem je delfin spet izginil. Ker smo tudi mi hoteli z njim plavati, smo v upanju šli v vodo, da bi prišel slučajno do nas. To se je res zgodilo. Delfin je priplaval in vsi smo ga pobožali in tudi malo plavali z njim. Takoj po tem je delfin spet odplaval in mi smo se zadovoljno odpravili do našega prenočišča, ki je bilo takoj pri izhodu kanjona. Naslednje jutro smo se odpravili proti Dugemu otoku in prespali na Božavi, potem pa spet počasi šli nazaj proti Kornatom, kjer smo se ločili od družine Ane Julije. Nato smo nadaljevali pot proti Šibeniku in pozno zvečer prišli domov.

Lija Mumlek, 9. razred

MOJE POČITNICE

Veliki del počitnic sem preživela doma zaradi corone. En del počitnic sem bila pri mami, en del pa pri očetu. Ko sem bila pri mami, sem se igrala s sestrično Zojo. Kopali sva se v bazenu in uživali v prostem času. Zoja je praznovala 2. rojstni dan. Bili sva na pikniku ob ribniku. Tam so bila napihljiva igrala. Čas je hitro minil in sva odšli domov. Zvečer sem šla k očetu, ki mi je povedal, da greva na morje. Z Nino, mojo polsestro, sva se zelo veselili. Odpravili smo se zgodaj zjutraj. Vožnja je bila dolga. Ko smo prispeli na Hrvaško, smo šli s trajektom na otok Ugljan. Tam smo dve uri iskali stanovanje,  ker je bilo prvo premajhno, zato sva bili z Nino zelo nejevoljni. Ko smo končno našli stanovanje, smo se vselili. Bilo mi je zelo všeč, ker je bilo ob morju. Vsak dan sva se kopali, iskali školjke in plavali. Nabrali sva veliko školjk in se  vozili s supom. Vsak večer ob devetih smo imeli otroški disko, plesali sva in se igrali zanimive igre. Zjutraj ob desetih pa so bile delavnice. Zadnji dan sva spoznali prijateljico Katarino iz Novega mesta. Zjutraj sva se še kopali. Tam so bila na vodi napihljiva igrala. S Katarino sva bili brez vstopnice za igrala. Ko so nas opazili, sva pobegnili. Kasneje smo se poslovile in si obljubile, da se še vidimo. Ko sva z Majo prišli domov, smo šli na Pohorje na trikotno jaso. Pot na vrh je bila zelo zahtevna. Ustrašili smo se in kupili vozovnice za Pohorje jet. Bilo je zelo zabavno, uživala sem v počitnicah.

Nika Grušovnik, 6. razred

KOPANJE V TERMAH PARADISO

V petek, 3. julija 2020,  smo se odpravili kopat v terme Paradiso blizu Čateža.

Ko sem se zjutraj zbudil, se oblekel in  najedel,  smo se s starši šli kopat v terme Paradiso. Ko smo prišli tja, sta starša šla po vstopnice. Nato pa smo se počasi odpravili do bazenov. Na bazenih smo se razpakirali. Potem pa sva midva s sestro šla na bazene. Bilo je zelo zabavno. Moja starša pa sta uživala na bazenih brez toboganov. Kasneje pa sva se jima  pridružila še midva s sestro in smo skupaj uživali. Ko pa je bil čas za kosilo, pa smo se šli iz bazena  posušit in nato na kosilo. Po kosilu pa sta starša šla na kavico, midva s sestro pa na sladoled. Nato pa smo šli nazaj na bazene. Potem pa je padla noč in smo se počasi odpravili domov. Spakirali smo stvari in odšli. Ko smo prišli domov, je že bila tema. Šel sem se stuširat, malo pogledat televizijo in spat.

Meni je ta dan bil zelo všeč in upam, da se še kdaj ponovi.

Blaž Krajnc, 9. razred

OBISK ALPAK

V soboto , 29. 8. 2020, smo se z družino, teto in stricem odpravili gledat alpake. Ob 15.30 sta prišla teta in stric k nam. Odpravili smo se v Lovrenc na Pohorju. Ko smo prišli, smo imeli smolo, saj gospodarja ni bilo doma. Nato smo odšli v Selnico. Tam smo videli alpake, pse, pave, nanduje, kokoši, race in še mnogo drugih živali. Po ogledu smo odšli na Vurberk in si jih še tam ogledali. Gospodar nam je veliko povedal o alpakah in nam jih tudi pokazal. Lahko smo jih tudi božali. Povedal nam je, da delajo iz volne razne stvari in da je alpaka kot žival zelo draga. Ko smo si živali ogledali, smo odšli na sprehod po gradu. Po sprehodu smo odšli nekaj popit, po pijači pa domov. Ko sem prišla domov, sem se umila in odšla spat.

Ta dan mi je bil zelo všeč, saj sem se naučila veliko novega o alpakah.

Eva Krajnc, 8. razred

ŽIVALSKI VRT

  1. avgusta 2020 sva s teto odšli v živalski vrt. Komaj sem čakala ta dan, saj tam še nisem bila.

Zjutraj ob devetih sva se s teto zbudili, se najedli, pripravili, odšli do avta in se odpeljali do trgovine. V trgovini sva vse nakupili in odšli na pijačo. Na pijači sva se sestali s tetino prijateljico oz. sodelavko in kasneje odšli proti Radgoni v živalski vrt. Ko sva končno prišli, sva najprej plačali vstopnino, dobili sva zemljevid in kupili hrano, saj si lahko hranil živali. Ob vstopu sva videli koze in lamo, potem konje, ovce, krokodile, opice, kenguruje, medveda, pse, želve, ptice in še mnogo drugih živali. Vse sem nahranila, in sicer opice in njim  podobne z arašidi, ovce, konje, koze in druge pa z briketi. Hodili sva okoli dve uri in bili zelo izmučeni, zato sva odšli na pijačo ter nekaj pojest. Na koncu sva s teto naredili nekaj fotografij in si odšli ogledat zadnje živali v živalskem vrtu. Tako se je zaključil najin izlet. Odpeljali sva se proti domu in odšli spat.

Ta dan mi bo dolgo ostal v spominu, saj je bil zelo lep. Zelo mi je bilo všeč, da sem lahko hranila živali.

Tjaša Krajnc, 9. razred

POČITNIŠKI IZLET

Zjutraj sem se zbudil in z družino smo se odpravili na pot. Peljali smo se po hitri cesti do Ljubljane in naprej v Škofjo Loko.

Izbrali smo pot skozi Železnike, ki nas je peljala skozi čudovito pokrajino. Odpeljali smo se v Cerkno, kjer smo si ogledali bolnico Franjo. Tam smo videli bunkerje, postelje za ranjence, sobo za medicinske sestre, jedilnico, kuhinjo, urgenco, sobo za rentgen in shrambo. V delavnici je bil enak pripomoček, kot ga imamo mi v šoli pred zbornico. Zatem smo z ogledom končali in se odpeljali v Most na Soči. Tam smo parkirali in si ogledali most. Skočil sem s mosta in skakalnice. Kopal sem se v Soči, čeprav je imela 18 stopinj Celzija. Po prijetni ohladitvi v Soči smo se odpravili proti njenemu izviru. Prišli smo do izvira in posneli nekaj fotografij, potem smo se spotoma razgledali in se odpeljali na Vršič, kjer so uživali v prelepem razgledu. Dobil sem pečat v svojo gorsko knjižico. Zatem smo se odpeljali v Tolminska korita, kjer sem si nekaj časa v vodi namakal noge, ki je imela 5–9 stopinj Celzija. Po  čofotanju smo odšli naprej. Prišli smo do Medvedove glave, ki je v bistvu navaden most s skal. Po Medvedovi glavi smo se odpravili v Petelinjo jamo in na Hudičev most. S Hudičevim mostom se je ogled tudi končal. Za tem smo se odpravili nazaj v Most na Soči in se vkrcali na avtovlak. Z vlakom smo se odpeljali v Bohinjsko Bistrico. Peljali smo se mimo Blejskega jezera.

Na poti domov smo se še ustavili na večerji in odšli domov. Ko sem prispel domov, sem odšel spat. To je bilo zame najzanimivejše doživetje doslej.

Mai Cvetko, 8. razred

POČITNICE V POREČU

  1. julija 2020 sem z družino odšla na morje v Poreč. Odpravili smo se ob treh zjutraj. Da smo se usedli v avto in se odpravili na dolgo vožnjo, je trajalo 40 minut. Ko smo se odpravili od doma, sem vzela slušalke in si pripravila glasbo.

Ko smo prišli čez mejo, smo odšli na kavo. Tam smo bili približno pol ure in se nato odpravili v avto in odšli. Po šestih urah vožnje smo prišli na cilj, kjer bomo bivali naslednjih 14 dni. Postavili smo prikolico, baldahin, pred šotor, mize, stole in kuhinjo. Po končanem delu sem si uredila posteljo, se oblekla in se odšla kopat. Našla sem čudovite školjke in rakove klešče. Ko sem prišla s plaže, sem se posušila in preoblekla ter se z mamo in mlajšo sestrico odšla vozit s kolesi. Odšle smo do rta, kjer je bilo zelo lepo, si ogledale sončni zahod in naredile nekaj fotografij. Prišle smo nazaj do prikolice. Uredila sem se, saj sem se dogovorila s prijatelji in skupaj smo odšli do pomola in se pogovarjali … Ko je bila ura 11 zvečer, sem se morala vrniti v prikolico in oditi spat. Naslednji dan smo spet odšli do pomola.

Te počitnice so mi bile zanimive, saj sem se imela zelo lepo. Upam, da bo naslednje leto spet tako.

Špela Arnuš, 9. razred

POT NA LAJNAR

  1. 8. 2020 smo se z družino odpravili na goro Lajnar, saj smo bili v Bohinju.

Zjutraj smo se zbudili in se pri zajtrku pogovarjali, kam bi šli na izlet. Odločili smo se, da gremo na goro Lajnar, ki je visoka 1549 m. Na vrh smo se hoteli peljati z gondolo, a ta še ni obratovala, zato smo se odločili, da gremo na vrh peš. Pot je bila zelo težka, saj je bilo veliko strmih predelov. Na vrh smo prišli v 50 minutah. Na žalost nismo imeli sreče z vremenom, saj je bilo zelo megleno. Če bi bilo lepo sončno, bi lahko videli Triglav, saj je tam razgledna točka. Po počitku na vrhu smo si še pogledali bunkerje iz 1. svetovne vojne. Dol smo se peljali z gondolo.

Ta dan mi je bil zalo všeč in tudi naporen je bil.

Patrik Žižek, 8. razred

VIRC POREČ

Končno sem dočakala 5. julij z velikim navdušenjem in rahlimi dvomi.

Zelo rada hodim na morje, zato sem se letos odločila, da grem z ZPM v Poreč skupaj s Tio, Nežo in  Jano. Nismo bile prepričane, če bomo letos lahko šle na hrvaško obalo zaradi corona virusa. Na srečo je šlo vse po sreči, tako da smo z veseljem dočakale ta dan. Kovček sem imela pripravljen za na  morje. Nato je končno prišel dan odhoda. Vzgojitelji in vsi otroci, ki smo se odločili obiskati Poreč, smo se zbrali pred Ledno dvorano v Mariboru. Bilo nas je manj kot prejšnjo leto, a kljub temu smo zapolnili sedem avtobusov. Medtem ko smo čakali, da lahko gremo na avtobus, smo videle našo bivšo sošolko Nino in ugotovile, da smo v isti skupini. Pot v Poreč je bila kar naporna. Med potjo smo se enkrat ustavili na počivališču, kjer je bila velika gneča. Ko smo prišli v VIRC Poreč, smo odšli najprej v svojo sobo, da se spočijemo in razpakiramo. Potem je sledila večerja, nato pa spoznavni večer, kasneje pa še ogledovanje VIRC-a. Prvi dan je bil naporen, a je bilo vredno preživeti teh deset dni z najboljšimi prijatelji.

Upam, da bo šlo drugo leto vse po sreči in da se bomo lahko naslednje leto spet udeležile.

Gaja Krajnc, 8. razred

NA MORJU

Zjutraj, ko sem se zbudil, sem odnesel blazine na plažo, kjer sem zasedel mesto pod drevesom. Po poti v apartma sem šel po kruh za zajtrk. Po zajtrku smo se odpravili na plažo. Na plaži sem srečal prijatelje, s katerimi smo se vse dni zabavali. Počeli smo veliko stvari, kot na primer skakanje s pomolov, igranje kart, potapljanje na vdih, najraje pa smo se žogali. Ta dan je bil zelo poseben, saj smo se dogovorili, da gremo v sosednje mesto, kjer je lunapark. Začelo je deževati in mi smo že mislili, da z našim večerom ne bo nič. Med dežjem smo kartali, ko pa je dež ponehal, pa smo sklenili, da se odpravimo v lunapark. V lunaparku smo se zaletavali z avtomobili, pogledali stojnice in se odpravili do apartmaja.

Po zanimivem dnevu sem se odpravil v posteljo.

Jaka Weingerl, 6. razred